Rajko Koritnik se je rodil 24. avgusta 1930 na Lozicah v Vipavski dolini. S petjem se je kot otrok srečal že v družini, kjer so vsi radi in lepo peli. Kot mladenič se je v Ajdovščini pridružil Moškemu pevskemu zboru Lipa, danes poznanem kot Moški pevski zbor Srečko Kosovel.
Leta 1954 se je preselil v Kamnik. Leto kasneje ga je slišal Ado Darjan, profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ter ga povabil k sodelovanju v tedaj popularni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš. S pesmijo Mamma son tanto felice je osvojil prvo nagrado. Jeseni leta 1955 je bil sprejet na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani v razred profesorja Darjana. Po njegovi smrti je študij petja nadaljeval pri profesorju Vekoslavu Janku. K študiju petja je pritegnil tudi najmlajšega izmed štirih bratov Koritnik, Staneta Koritnika, baritonista, s katerim sta si v kasnejših letih večkrat delila oder ljubljanske opere.
28. novembra 1960 je tenorist Rajko Koritnik debitiral v ljubljanski Operi z vlogo Cavaradossija v Puccinijevi operi Tosca. Vodstvo Opere mu je takoj ponudilo stalni angažma in Koritnik je operni hiši ostal zvest do upokojitve leta 1980 ter kot gost tam nastopal še naslednjih osem let. Skoraj tri desetletja je bil vodilni tenorist ter eden nepogrešljivih članov ljubljanskega opernega ansambla.
Poznavalci in kritiki so Koritniku priznavali lepo, čisto barvo glasu, izvrstno belkantistično tehniko ter odrsko prezenco. Ob debiju v vlogi Cavaradossija je dirigent in glasbeni kritik Uroš Prevoršek o Koritniku zapisal, da ”se odlikuje zlasti v visokem registru s svojo svežino, žametno mehkobo in leskom, tako da v mnogočem spominja na glasove italijanskih pevcev”.
Z opero Rigoletto je ljubljanska Opera leta 1963 gostovala v Celovcu. Takrat triintridesetletni tenorist Rajko Koritnik je nastopil v vlogi vojvode. V vseh kritikah so ga pohvalili kot izjemnega belcanto tenorista. Kritik v Allgemeine Bauernzeitung je zapisal, da Koritnik ”po zvočnosti glasu prekaša celo Italijane”, kritik v Vestniku pa ga je omenil kot pevca, ki je ”že s svojo blestečo postavo, zlasti pa s svojim tenorskim blestom, bil pravi renesančni vojvoda, vihrav, neizbirčen veseljak in ljubimec”. Da je v vlogi vojvode res navdušil celovško publiko in glasbene kritike tako s petjem kot z igro, lahko preberemo v kritiki, ki jo je po predstavi v Die Neue Zeit napisal H. Schmeider, in sicer, da je ”v vlogi mantovskega vojvode Rajko Koritnik pokazal svoj voljni, pravi italijanski tenor, ki se ga tu in tam še drže drobci žlindre, skozi katero pa se leskeče pravo zlato, ki ga ima ta obetajoči pevec v grlu. Tudi igralsko je vojvodo – ženskarja prepričljivo upodobil”.
Tudi kritiki v kasnejših vlogah Rajka Koritnika označujejo kot lirskega tenorja velikega glasovnega razpona in pevca velike pevske kulture z izrednim smislom za glasbeno frazo. Pevske odlike ter igralsko znanje so ga povzdignili v vrh slovenskega opernega petja.
Najbolj se je odlikoval v italijanskih in francoskih operah ter v verističnih opernih delih. Nastopil je v 72 glavnih vlogah. Že v začetku kariere je nastopal v velikih vlogah, kot so: Cavaradossi (Giacomo Puccini: Tosca), Pollione (Vincenzo Bellini: Norma) in Nadir (Georges Bizet: Les Pêcheurs de perles – Lovci biserov). Med njegove najboljše vloge prištevajo naslednje: vojvoda Mantovski (Giuseppe Verdi: Rigoletto), Manrico (Giuseppe Verdi: Trubadur), Des Grieux (Jules Massenet: Manon), Don Carlos (Giuseppe Verdi: Don Carlos), Werther (Jules Massenet: Werther), Alfredo (Giuseppe Verdi: La Traviata), Tourridu (Pietro Mascagni: Cavalleria rusticana), Rodolfo (Giacomo Puccini: La Bohème), Pinkerton (Giacomo Puccini: Madame Butterfly).
Rad je nastopal v vlogah slovanskih oper: bojarin Ivan Sergejevič Likov (Nikolaj Rimski-Korsakov: Zarskaja nevesta – Carska nevesta), Janko (Bedřich Smetana: Prodaná nevěsta – Prodana nevesta), Vladimir (Aleksander Borodin: Knjaz Igor – Knez Igor), Gricko (Modest Musorgski: Soročinskaja jarmarka – Soročinjski sejem), Zinovij Borisovič Izmajlov (Dmitrij Šostakovič: Katarina Izmajlova), Astrolog (Nikolaj Rimski-Korsakov: Zolotoi petušok – Zlati petelin).
Rad je nastopal v vlogah slovenskih opernih del, kot so: Franjo (Anton Foerster: Gorenjski slavček), Ivo (Marjan Kozina: Ekvinokcij), Hagart (Danilo Švara: Ocean) ter Albert (Risto Savin: Lepa Vida).
Največkrat je Rajko Koritnik nastopil v vlogi Ernesta v Donizettijevi operi Don Pasquale. Lik Ernesta je poustvaril več kot 500-krat.
Podpisan klavirski izvleček opere Gaetana Donizettija Don Pasquale, iz katerega se je Rajko Koritnik učil vloge Ernesta in v katerega je zabeležil, da je predstavo odpel 563-krat.
Rajko Koritnik je z izjemo Splita in Novega Sada gostoval v vseh opernih hišah nekdanje Jugoslavije. Z ljubljansko Opero je leta 1964 odšel na veliko turnejo v nekdanjo Sovjetsko zvezo (Moskva, Kijev). Gostoval je v tedanji Češkoslovaški (Praga, Bratislava), v Avstriji (Celovec, Gradec), v Švici (Zürich, Winterthur), Nemčiji (Mannheim, Bayreuth), na Nizozemskem in v Belgiji ter Italiji (Reggio Emilia, Parma, Firenze, Modena, Mantova, Brescia, Treviso).
Kot izvrsten interpret vlog v operah italijanskih skladateljev je Koritnik dobil veliko angažmajev v italijanskih opernih hišah (Trst, Siracusa).
V opernem gledališču na Reki je nastopil v vlogi vojvode Mantovskega v zasedbi skupaj s primadono rimske opere Elvidio Ferracuti v vlogi Gilde in odličnim tržaškim verdianskim baritonistom Pierom Cappuccillijem v vlogi Rigoletta.
V vsej svoji karieri je pel v več kot 1600 predstavah.
Osem let je bil redni gost opernega festivala v Opatiji in Pulju. Z ansamblom ljubljanske Opere je nastopal na Festivalu Ljubljana in mednarodnem festivalu Praška pomlad (Pražské Jaro).
Rajka Koritnika je odlikoval tudi izjemen čut za ljudi in pristop do njih. Petje in operno umetnost je rad približal vsem. V svoji karieri je nastopil v številnih krajih širom Slovenije. Nastopal je na dobrodelnih in brezplačnih koncertih, pel je na koncertih za mlade poslušalce, v domovih za ostarele in bolnišnicah, za zaposlene v tovarnah. Skupno je nastopil na preko 2300 koncertih.
Za RTV Slovenija je v celoti posnel naslednje opere: Tosca (Giacomo Puccini), Prodana nevesta (Bedřich Smetana), Don Pasquale (Gaetano Donizetti), Manon (Jules Massenet), Cavalleria rusticana (Pietro Mascagni), Boris Godunov (Modest Musorgski). Posnel je tudi Verdijevi operi Falstaff in Moč usode. V celoti je posneta tudi opera slovenskega skladatelja Danila Švare Ocean.
Koritnik je za RTV Slovenija posnel izbrane odlomke Tijardovićeve operete Mala Floramye ter vrsto opernih arij in duetov. Prav tako je za RTV Slovenija ob spremljavi pianista Andreja Jarca posnel cikel samospevov Šest ljubezenskih skladatelja Karla Pahorja.
Za tržaški RAI je posnel samospeve Antona Lajovica in Rada Simonitija ter nekaj arij in duetov.
Leta 2002 je ZKP RTV Slovenija izdala posnetek celotne Puccinijeve opere Tosca, posnete leta 1966. Na posnetku lahko poleg Rajka Koritnika v vlogi Maria Cavaradossia slišimo še Vando Gerlovič kot Tosco in Sama Smerkolja kot Scarpia.
Leta 2007 je ZKP RTV Slovenija izdala še album: Rajko Koritnik, tenor – operne arije in duet.
Leta 1982 je Rajko Koritnik za svoje delo prejel nagrado mesta Ljubljana, deset let kasneje pa še Betettovo nagrado, najvišje slovensko priznanje za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbi.
Rajko Koritnik – pevski pedagog
Posebno in pomembno poglavje v življenju Rajka Koritnika predstavlja njegova vloga in delo pevskega pedagoga. S svojim pedagoškim delom je pričel septembra leta 1984, ko se je odzval povabilu tedanje ravnateljice Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina Aleksandre Trebižan. Koritnik je kot predan učitelj petja osnoval močan in uspešen pevski oddelek, ki glasbeno šolo odlikuje tudi danes. V času njegovega poučevanja – od šolskega leta 1984/85 do leta 2007 – je v njegovem razredu pridobivalo pevsko znanje veliko število mladih pevcev. Poleg tehničnih prvin pevske tehnike, ki jih je posredoval učencem, je bila odlika Rajka Koritnika njegov prijeten in spoštljiv odnos do pevcev. Znal jim je prisluhniti, jih razumeti, a hkrati tudi zahtevati, opogumljati in spodbujati. Z učenci je znal vzpostaviti zaupen odnos, preko katerega je izvajal pouk in vzgojo mladih pevcev. Pri tem mu je pomagal njegov pozitiven in vesel karakter. Njegove pevske ure niso bile le pridobivanje pevske tehnike. Med poučevanjem je svojim učencem odstiral tudi pogled v operno umetnost, nevsiljivo in prav nič vzvišeno je pripovedoval o svoji pevski karieri in tako navduševal svoje učence za pevsko umetnost. Veliko število učencev petja iz njegovega razreda si je pridobilo pevsko znanje, s katerim so kot pevci kvalitetno delovali in še delujejo kot solisti in predvsem kot pevci v pevskih zborih.
Prvo pevsko znanje so v razredu Rajka Koritnika na ajdovski glasbeni šoli pridobili tudi pevci, ki so kasneje s študijem petja nadaljevali in stopili na uspešno profesionalno pevsko pot. Koritnik jih je pripravil za sprejem na nadaljnji študij petja ter za vstop v ljubljansko operno hišo. Med njimi sta baritonist Marko Kobal, prvak ljubljanske Opere, in tenorist Matej Vovk, stalni član solističnega ansambla. Iz Koritnikovega razreda izhajajo dolgoletni člani opernega zbora ljubljanske Opere: tenorist Jože Oblak in basista, brata Silvo in Damijan Škvarč.
Sopranistka Jerica Rudolf, prav tako njegova učenka, se udejstvuje na koncertnem področju vokalnega poustvarjanja, večji del svojega delovanja pa posveča pedagoškemu delu. Kot pevska pedagoginja aktivno deluje na področju pevske pedagogike v Sloveniji. Takoj po končanem študiju je v polnosti pričela s poučevanjem petja na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina, kjer poučuje še danes. Rajko Koritnik je tako postal njen mentor in kolega.
Kljub zdravstvenim težavam in tegobam, ki jih prinesejo leta, je Rajko Koritnik v sebi vedno ohranil in izražal pozitivno energijo ter nalezljivo življenjsko radost. Rad je delal z mladimi in poučeval. Na tak način je ohranjal živo povezavo z glasbenim svetom in petjem – petjem, za katerega je živel in ga imel nadvse rad. Tako je bilo tudi tik pred vstopom v šolsko leto 2007/2008. Žal se je to začelo brez njega.
Rajko Koritnik je sklenil svojo življenjsko pot 18. avgusta 2007 na svojem domu na Lozicah.
Mednarodno pevsko tekmovanje Rajko Koritnik
Pevsko tekmovanje se je rodilo kot izraz zahvale, poklon in želja po ohranjanju spomina na slovenskega tenorista Rajka Koritnika. Poimenovanje mednarodnega tekmovanja po njem je tudi poklon predanemu učitelju, hkrati pa tudi simbolni poklon vsem tako imenovanim prvim učiteljem, ki so velikokrat po krivici spregledani. Prvim učiteljem, ki jih je imel vsak pevec in brez katerih nihče ne začne in ne nadaljuje pevske poti.
Prvi učitelj nudi pevcu pomembno osnovno pevsko znanje, z njim premaguje začetniške težave, pevca vodi in usmerja. Poleg pevskega znanja in didaktične spretnosti prvega učitelja pri poučevanju začetnikov odlikujejo tudi plemenite osebnostne lastnosti, kot sta potrpežljivost in vztrajnost. Prvi učitelj prižge v mladem človeku iskro in željo po študiju in petju ter morda odločitev za nadaljnji študij ter profesionalno pevsko pot. Za ta korak učitelj pevca ne le tehnično in izvajalsko pripravi, temveč mu je tudi v moralno pomoč in spodbudo.
In prav tak učitelj in oseba je bil Rajko Koritnik. Predan, vztrajen, spoštljiv, pozitiven in navdihujoč človek. Zato je Mednarodno pevsko tekmovanje Rajko Koritnik ne le poklon velikemu tenorju, ampak tudi zahvala njemu kot prvemu učitelju in dobremu človeku.